Darilo in pol

Le enkrat ne leto se zgodi tisti edinstveni dan ... rojstni dan. Navado imamo, da se za rojstni dan obdarimo s čudovitimi darili. Ta navada se je razvijala v to smer, da dražje, kot je darilo večjo pozornost izkažemo. Vsaj tako se marsikomu zdi. Če pa pogledamo drugače, je zelo enostavno kupiti nekaj dragega. Z dragim darilom smo pokazali samo to, da imamo denar, ne pa tiste prave pozornosti, ki bi si jo zaslužili pravi prijatelji. Imam to srečo, da nikoli nisem dobival predragih daril, ampak le tista prava darila. Večkrat poslušam prijatelje koliko denarja so dobili za ta poseben dan. Najprej si tudi sam zaželim denar in materialne dobrine, po tem pa se spomnim kaj je prvotni namen tega obdarovanja. Letos sem dobil kup lepih daril, kot so knjige, sladkarije ... Ampak eno pa je izstopalo. Prišlo je ob nepričakovanem času, kraju in vsebina je bila prav tako nenavadna, ampak pravo presenečenje. To je tako darilo, ki bi si ga želel podariti vsakemu.

Po končanem tečaju za vodnike so prijateljske vezi še kar ostale. Dobra skavtska družba je bila še vedno v spominu, stike pa imamo zaradi razseljenosti žal le po facebooku. Tako je Ajda na svoj rojstni dan objavila sliko svoje torte. Takoj so se mi zacedile sline in moral sem pokomentirati, da si torto želim tudi jaz. Pogovor je stekel v tej smeri, da bom torto dobil po pošti. Seveda pa je bila to le šala. Letos na moj rojstni dan, pa se je zgodilo nekaj. Nekaj zelo posebnega, kar si nebi mislil, da se mi bo kdaj. 

Živčno se presedam na stolu in čakam na odrešilni šolski zvonec. Ta se končno oglasi in razred kar naenkrat oživi. Stoli kar letijo na mize, sošolci pa iz razreda. Seveda se tudi sam prebijam proti vratom, kmalu že tečem proti jedilnici in upam, da bo kolona čim krajša, saj sem že sestradan kot volk. Tako pridem do vrat pred jedilnico, tam pa čaka ravnatelj Doma Janeza Boska z velikim poštnim paketom v roki. Pozdravim ga in začudeno pogledam paket. Ta ga pogleda in reče: "Zate je". Jaz pa mu v smehu odvrnem: "Ti se kar hecaj"! Nekajkrat mi še poskusi dopovedati, da je paket res zame, jaz pa mu seveda nisem verjel. Le kdo bi mi poslal kaj tako velikega? In kako je možno, da bi pošta zame prišla na šolo? Tako sem se kar postavil v vrsto in se nisem zmenil zanj. On pa je kar prišel za mano in me še kar prepričeval, da je zame. Tudi drugi so mi začeli dopovedovati, da je res in tako sem se vdal. Šel sem do njega in res ... paket je bil naslovljen name. Kako? Kdo? Zakaj? Ni mi bilo jasno od kod je to priletelo. Bil sem presenečen in neverjetno "firbčen". Skozi kuverto sem otipal vsebino. Ta je bila trda in velika. Še manj mi je bilo jasno kaj bi to bilo. Hitro sem odprl paket. Zagledal sem škatlo od piškotov, ki sem jo takoj odprl. Zagledal sem mafine in listek na katerem je pisalo:

1. Odpri škatlo 

... ok to si v bistvu že naredu ...

2. Vzemi vžigalice in si priži svečo :)

3. Jst ti nemorem zapet ... zato si zapoj sam

4. In tadaaa

VSE NAJBOLJŠE MATIJA

lahko poješ mafine :)

... aja pa ne pozabi svečke dol vzet, ta ni za pojest ... :) (na enem od mafinov je bila namreč svečka)

Po tem pa je pisalo še nekaj o zažganih mafinih, ki jih ni bilo. 

Ugibal sem, kdo bi mi to poslal, pa sem se spomnil, da ponavadi piše tudi naslov in ime pošiljatelja. Pa tudi tega ni bilo. Pisalo je le, da paket prihaja iz Krškega. Pa se nisem mogel spomniti koga sploh poznam iz tam. Po tem se se šele spomnil zgodbe o torti, pa še Ajdine čestitke na facebooku, kjer je nakazala, da bo "torta" prišla po pošti. In seveda sem zadel, bila je Ajda.

To je bilo najlepše darilo, kar sem jih kdajkoli prejel. Bilo je pravo presenečenje, ki mi je polepšalo ne samo enega dneva, ampak kar nekaj njih. Tega darila sem se res razveselil! Hvala Ajda, bilo je res čudovito darilo! Mafini pa so bili sploh špica! :D